Marko se pohvali, da je bil na tečaju edini tujec. “Lepo so me sprejeli, še zlasti po predstavitvi, ko je vsak povedal nekaj o sebi. Ko sem povedal, da imam družino in štiri otroke, kar niso mogli verjeti. Neka udeleženka me je celo hudomušno vprašala, ali imam vse otroke z isto ženo.” Še bolj so bili začudeni, ko so izvedeli, da sam prideluje žita, iz katerih melje različne vrste moke.
“Ko smo se učili o različnih vrstah italijanskih mok, ki so primerne za izdelavo testenin, sem med odmorom ogovoril mojstra in ga vprašal, ali bi lahko preizkusili, kako se obnese naša pirina moka.” Mojster je bil za, predlagal je, da preizkus naredijo zadnji dan tečaja, da bo lahko domov odnesel sveže testenine.
“Nestrpno sem čakal trenutek, ko se bo to res zgodilo. Bo naša moka dovolj kakovostna glede na omenjene italijanske? Presenečenje se je zgodilo že takoj na začetku. Pirine moke nihče od tečajnikov, razen tehnologa, sploh ni poznal. Ko smo odprli vrečke in moko stresali v stroj, je v prostoru zadišalo. Ravno takrat je mimo nas prišel lastnik in direktor podjetja, v katerem smo imeli tečaj. Ni se mogel načuditi, kaj delamo, da tako diši.”
Vsa ekipa je radovedno čakala, kaj bo prišlo iz stroja. “Tako smo bili nestrpni, da smo testenine začeli preizkušati kar sveže. Bile so zelo okusne, razložil sem jim, da verjetno tudi zato, ker je moka polnozrnata.” Ko je Marko gospoda Vittoria s strahom vprašal, ali se mu zdijo dobre, mu je odgovoril: “Niso dobre, odlične so, Marko.”